Mojstrski tečaj, ki ga vodi Barbara Cagnie, se osredotoča na zgodovinsko ozadje, mehanizme in učinke suhe igle, zlasti pri zdravljenju miofascialnih sprožilnih točk. Cagnie razloži razvoj koncepta miofascialnih sprožilnih točk, ki sta ga razvila Dr. Janet Travell in Dr. David Simons, ter obravnava patofiziologijo teh sprožilnih točk, ki so hiperdražljiva mesta v skeletnih mišicah, ki povzročajo bolečino, ki se pogosto nanaša na področja, oddaljena od izvora. V predstavitvi so predstavljeni mehanizmi sprožilnih točk, kot sta prekomerno sproščanje acetilholina in povečana spontana električna aktivnost, ki prispevata k mišičnim kontrakturam in bolečini. To razumevanje je podlaga za raziskovanje, kako lahko suha igla obravnava te težave z normaliziranjem sproščanja acetilholina in zmanjšanjem električne aktivnosti ter s tem lajša bolečino in vnetje.

V drugem delu Cagnie obravnava nevrofiziološke in klinične učinke suhe igle. Opisuje, kako lahko suha igla s tehnikami, kot sta potiskanje in navijanje, vpliva na samo mišico ter zmanjša bolečino in vnetje, hkrati pa ima tudi možne osrednje učinke, kot je modulacija zaznavanja bolečine. Mojstrski tečaj poudarja, da se suha igla uporablja predvsem pri mišično-skeletnih obolenjih, pri čemer dokazi potrjujejo kratkoročne koristi pri zmanjšanju bolečine in izboljšanju delovanja, zlasti pri bolečinah v vratu in ramenih. Poleg tega se suha igla obeta pri zdravljenju nevroloških motenj z izboljšanjem spastičnosti in bolečine, lahko pa koristi tudi brazgotinskemu tkivu zaradi izboljšane mikrocirkulacije in celjenja tkiva. Kljub pozitivnim kliničnim opažanjem Cagnie opozarja, da so potrebne nadaljnje raziskave, da bi v celoti razumeli dolgoročne učinke in mehanizme.

Barbara je fizioterapevtka in manualna terapevtka ter profesorica na Univerzi v Gentu, ki se posebej ukvarja z zdravljenjem bolečin v vratu. Na to temo je objavila veliko člankov, vključno z različnimi študijami o suhi igli.