Test kraniocervikalne fleksije | Motnje motoričnega nadzora vratne hrbtenice

 Dokazi kažejo, da je pomanjkanje moči, koordinacije in vzdržljivosti vratnih mišic povezano z bolečinami v vratu in glavobolom pri bolnikih z glavobolom, zlasti pri tistih s cervikogenim glavobolom. 

De Koning in drugi (2008) so opravili sistematičen pregled kliničnih lastnosti med drugim kraniocervikalnega testa fleksije, skrajšano CCFT. Za zanesljivost znotraj opazovalca so ugotovili vrednosti ICC od petinšestdeset do triindevetdeset točk. Ena študija je poročala o vrednostih zanesljivosti med opazovalci z ICC 0,54. Na podlagi teh nedoslednih rezultatov je klinična vrednost precej šibka. 

Test se izvede tako, da pacient leži v ležečem položaju na hrbtu z glavo v nevtralnem položaju. Obrazna linija mora biti vodoravna. Izpraznjeno enoto biološke povratne informacije nato namestite za vrat, tako da se prilega pacientovi tilniku.
Manšeto napihnite do osnovnega tlaka 20 mmHg.
Nato se test izvede v dveh fazah.

Faza 1

Pri prvi stopnji mora bolnik počasi pokimati z glavo, kot da bi mu zadnji del glave drsel po klopi, dokler ne doseže dviga tlaka za 2 mmHg, torej z 20 na 22 mmHg, in v tem položaju vztrajati dve do tri sekunde, preden se lahko sprosti in vrne v začetni položaj.
Če ima bolnik apikalni vzorec dihanja, se priklep izvede ob izdihu.
Ta postopek ponavljajte za vsako povečanje za 2 mmHg, dokler ne dosežete 30 mmHg na enoti za biološko povratno informacijo. Skupaj je to 5 stopenj.
Osnovno merilo je stopnja, ko bolnik lahko doseže in zadrži pritisk 2 do 3 sekunde ob pravilnem kraniocervikalnem upogibu.

Med preskusom boste opazovali naslednje stvari, da zagotovite pravilno izvedbo preskusa:
Analizirajte gibanje prikimavanja glave. Z vsako stopnjo se mora kot vrtenja povečevati. Bolniki lahko za povečanje tlaka bolj umaknejo ali dvignejo glavo. Poleg tega mora biti do zadnje ene ali dveh stopenj testa - če sploh - minimalna otipljiva aktivnost sternocleidomastoidnih ali sprednjih skalenskih mišic.
Bolnik se mora med poskusi sprostiti in se vrniti na izhodiščni tlak 20 mmHg.

Faza 2

Stopnja 2 se izvede, če pacient lahko doseže stopnjo 1 tega testa brez nadomestnih gibov.
V tej fazi boste preizkusili izometrično vzdržljivost globokih vratnih upogibalk. Bolnik je v enakem položaju kot v fazi 1. Nato se z glavo pokimajo na najnižjo raven, tj. 22 mmHg, in v tem položaju vztrajajo 10 sekund. Če lahko na tej ravni izvedejo tri deset sekundne zadržke, lahko nadaljujejo na naslednjo raven, ki je spet za 2 mmHg višja. 

Preverili boste, ali so prisotne prej opisane kompenzacijske strategije, pa tudi, ali je med zadrževanjem v položaju ali med 10-sekundnim izometričnim krčenjem pritisk manjši, kar lahko kaže na šibkost ali utrujenost globokih vratnih upogibalk. 

Pri ocenjevanju dokumentirajte raven pritiska, ki jo lahko bolnik vzdrži enakomerno v ponavljajočih se 10-sekundnih obdobjih z minimalno aktivnostjo površinskih mišic ali drugimi kompenzacijskimi strategijami.

Drugi pogosti testi za ugotavljanje motenj motoričnega nadzora vratne hrbtenice so:

• Klinična nestabilnost materničnega vratu
• Test vzdržljivosti globokih upogibalk vratu / Harrisov test
• Test vzdržljivosti vratnih iztegovalk

21 NAJBOLJ UPORABNIH ORTOPEDSKIH TESTOV V KLINIČNI PRAKSI

• • Ime*
• • E-pošta*

Δ

de Koning, C. H., van den Heuvel, S. P., Staal, J. B., Smits-Engelsman, B. in Hendriks, E. J. (2008). Klinična ocena metod za merjenje delovanja mišic pri bolnikih z nespecifično bolečino v vratu: sistematični pregled. BMC musculoskeletal disorders, 9(1), 1-9.

Jull, G. A., O'leary, S. P. in Falla, D. L. (2008). Klinična ocena globokih vratnih upogibalk: kraniocervikalni upogibni test. Journal of manipulative and physiological therapeutics, 31(7), 525-533.