Uvod in epidemiologija

Klavikula deluje kot opora in gibljivost zgornje okončine. Je prehodna točka med ramenskim obročem in trupom ter povezuje zgornjo okončino z osnim skeletom. Poleg tega služi za zaščito podključnic in brahialnega pleteža(Balcik et al. 2013).
Med kostnim sklepom je vstavljen fibrokartilaginozni intraartikularni disk spremenljive velikosti in oblike, ki popravlja kostno neskladje med konkavno akromialno površino in konveksno distalno ključnico. Degeneracija diska se lahko začne že v drugem desetletju življenja in pogosto povzroči, da do zgodnje odraslosti ostane le še fibrokartilaginozni ostanek(Menge et al. 2014).
Čeprav so poškodbe pogost vzrok za bolečine v ACJ, je artritis običajno glavni vzrok bolečine in se razvije kot posledica stalne obremenitve sklepa, pogosto pri ljudeh, ki ponavljajoče dvigujejo roke nad glavo(Buss et al. 2003).

Med pregledom je treba izključiti zlom ključnice ali hudo ločitev AC sklepa. Zlomi ključnice predstavljajo 2,6-5 % vseh zlomov, njihov mehanizem poškodbe pa je podoben mehanizmu poškodbe AC(Melenevsky et al. 2011).

Akromioklavikularne odcepitve sklepov se razvrščajo glede na resnost po Rockwoodovi klasifikaciji:
I: Raztegnjena vez AC
II: Delna ruptura AC vezi
III: Popolna ruptura AC vezi in korakoklavikularnih (CC) vezi
IV: Klavikula premaknjena posteriorno nad akromion
V: Klavikula premaknjena tik pod kožo
VI: Klavikula pod korakoidom (zelo redko!)

V literaturi obstaja soglasje, da se stopnje I-III (po Rockwoodovi klasifikaciji) zdravijo konzervativno, stopnje IV-VI pa kirurško(Reid et al. 2012).
Mehanizem poškodbe naj bi bil padec na ramo ali iztegnjeno roko.

Epidemiologija

Van der Windt et al. (1995) so v nizozemski skupini 349 bolnikov s težavami v rami (omejitev horizontalne addukcije, bolečina v predelu AC sklepa in/ali dermatoma C4) ugotovili 4-odstotno enoletno prevalenco akromioklavikularnega sindroma.
Östör et al. (2005) so v enem letu ocenili 131 bolnikov z bolečino v rami v angleški skupini in ugotovili 24-odstotno razširjenost patologije AC sklepa.
Razlike med temi ugotovitvami je mogoče pojasniti z različnimi uporabljenimi diagnostičnimi merili, ki so bila strožja v študiji Van der Windt et al. (1995).
Zato bi lahko domnevali, da je študija Östör et al. (2005) je bilo veliko lažno pozitivnih rezultatov, saj so patologijo AC sklepa razvrščali le na podlagi boleče horizontalne addukcije.

Za zvine AC sklepa Hibberd et al. (2016) so ugotovili stopnjo incidence 1,72 primera na 10.000 izpostavljenosti športnikov.  O večini zvinov so poročali pri nogometu (50,4 %), sledijo hokej na ledu (34,6 %), rokoborba in med tekmovanjem (66,0 %). Razmerje med moškimi in ženskami je bilo 4,67, največ zvinov pa je nastalo zaradi stika z igralcem (54,7 %), sledil je stik s površino (29,0 %).
Stopnja ponovitve je znašala 9,7 %, 1 % vseh zvinov pa je zahtevalo operacijo.

Zavedajte se, da je lahko slikovna diagnostika AC sklepa zavajajoča. Jordan et al. (2002) so ugotovili, da je bila edina statistično pomembna korelacija med visokim signalom v distalni ključnici in klinično ugotovljenimi degenerativnimi spremembami. Poleg tega navajajo, da obstaja šibkejša povezava med tekočino v sklepu in kliničnim pregledom ter med naraščajočimi degenerativnimi spremembami in naraščajočo starostjo. Sicer pa med drugimi nepravilnostmi MRI in klinično sliko ni bilo bistvene povezave.
Poleg tega so Girish et al. (2011) so pregledali 51 asimptomatskih ramen pri moških (povprečna starost 56 let, razpon 40-70 let) in ugotovili razširjenost osteoartritisa AC sklepa v 65 % vseh primerov.