Temporomandibularne motnje (TMD) zajemajo vrsto bolezni, ki prizadenejo žvekalni sistem, vključno s temporomandibularnimi sklepi in pripadajočo muskulaturo, kot sta žvekalni in temporalni mišičnjak. Te motnje lahko med drugim povzročijo blage do zmerne bolečine, omejitve gibanja čeljusti in klikajoče zvoke. V tem članku se bomo poglobili v različne vidike TMD, vključno s prevalenco, dejavniki tveganja, diagnostičnim postopkom, pristopi k zdravljenju in trenutnimi raziskavami na tem področju. Članek je nastal na podlagi pogovora v podkastu z nizozemsko raziskovalko Corinne Visscher, strokovnjakinjo na področju TMD in docentko na Akademskem centru za zobozdravstvo (ACTA) v Amsterdamu.
Razširjenost in pojavnost TMD
Za TMD trpi približno 10-12 % prebivalstva, pri čemer so pogosti blagi do zmerni simptomi. Vendar pa je razširjenost potreb po zdravljenju manjša, približno 5 %. Le majhen odstotek bolnikov s TMD poišče specialistično oskrbo pri fizioterapevtih ali zobozdravnikih. Po ocenah je letna pojavnost TMD približno 1-2 %, kar kaže na pomen tega stanja v zdravstvu.
Razumevanje TMD: Dejavniki tveganja in značilnosti bolnikov
TMD se najpogosteje pojavlja pri ženskah, starih od 20 do 50 let, čeprav lahko prizadene tudi moške in posameznike iz različnih starostnih skupin. Pri otrocih je pogostejši zvok klikanja ali blokada sklepa, pri starejših pa je TMD bolj povezana z degenerativnimi obolenji. Dejavniki tveganja za TMD vključujejo vedenje v ustni votlini, kot sta škripanje in stiskanje zob, psihosocialne dejavnike, kot sta anksioznost in depresija, ter genetsko predispozicijo(Visscher et al. 2015). Ta nagnjenost je lahko posledica
specifičnih genov, ki kodirajo nevrotransmiterje in prenos bolečine, zato je bolj povezana s kronično bolečino na splošno kot pa s posebnim dejavnikom tveganja za TMD. Čeprav ni močne povezave med TMD in glavoboli tenzijskega tipa, je razširjenost migrene pri bolnikih s TMD dvakrat večja v primerjavi s splošno populacijo(Yakkaphan et al. 2022). Študija, ki so jo izvedli van der Meer et al. (2017) je prav tako pokazala, da bruksizem, torej stiskanje in mletje zob, ni le dejavnik tveganja za TMD, temveč tudi dejavnik tveganja za migreno.
Pred nekaj desetletji je veljalo, da je telesna drža dejavnik tveganja za nastanek TMD. Vendar pa ni dokazov, da je drža etiološki dejavnik TMD(Visscher et al. 2002)
Diagnostični proces in klinični pregled
V temporomandibularni regiji ni posebnih rdečih zastavic, ki bi jih bilo treba preveriti, vendar so huda bolečina, bolečina, ki bolnika zbudi ponoči, ali stalno naraščajoča bolečina netipični znaki za TMD in upravičujejo napotitev. Zdravniki morajo upoštevati tudi prisotnost rumenih znakov, ki jih je mogoče oceniti s kratkimi vprašalniki, kot je PHQ-4. Glede na prevlado rumenih zastavic je morda potrebna multidisciplinarna obravnava.
Za postavitev diagnoze TMD morajo biti prisotne tri spremenljivke: blaga do zmerna bolečina v orofacialni regiji, nihajoča bolečina (na primer močnejša, ko se zbudite) in bolečina, ki poveča funkcijo, kot je žvečenje ali široko odpiranje ust.
Diagnostični postopek za TMD vključuje temeljit klinični pregled žvečilnega sistema. To vključuje oceno obsega gibov čeljusti, prepoznavanje zvokov klikanja ter otipavanje sklepov in mišic.
Za razlikovanje težav v sklepu od težav v mišicah v temporomandibularnem predelu se lahko uporabijo dinamični in statični preizkusi z upornostjo (Visscher et al. 2009). Pri dinamičnem preizkuševalec uporabi protinapetost na gibe odpiranja, zapiranja in protruzije mandibule. Pri statičnem preizkusu se protinapetost uporabi proti istim smerem gibanja, le da mandibula ne miruje. Na ta način se izzove le mišično tkivo.
Čeprav se je bila v preteklosti pogosto uporabljena palpacija notranjih mišic, so študije pokazale, da ima ta nizko veljavnost, saj je intraoralna palpacija boleča, tudi pri zdravih osebah (Türp et al. 2001).
Če bolnik trpi zaradi premika diska, je lahko informativen pregled gibljivosti sklepa – torej tehnike trakcije in translacije.
Bolnike je treba povprašati tudi o glavobolih, saj je ena od oblik sekundarnega glavobola tista, ki je neposredno pripisana TMD (Olesen 2018). Za razvrstitev kot to obliko glavobola mora biti dokazano vzročno povezovanje vsaj z 2 od naslednjih:
- glavobol se je pojavil v časovni povezavi z začetkom temporomandibularne motnje ali je privedel do njenega odkritja
- glavobol se stopnjuje zaradi gibanja čeljusti, delovanja čeljusti (npr. žvečenja) in/ali parafunkcije čeljusti (npr. bruksizma).
- glavobol se pri fizičnem pregledu izzove s palpacijo temporalne mišice in/ali pasivnim gibanjem čeljusti
Pristopi k zdravljenju TMD
Zdravljenje TMD se razlikuje glede na podtip in resnost stanja. Na splošno je prognoza pri TMD dobra. Tudi pri premiku diska se simptomi – ob ustreznem zdravljenju – praviloma umirijo v 6 tednih do 3 mesecih. Spreminjanje ustnih navad in obravnava psihosocialnih dejavnikov sta ključna pri obvladovanju simptomov, povezanih s TMD. Naprave za miofeedback so lahko odličen dodatek, da pacientu pokažete, kako sprostiti žvečilne mišice.
Poleg tega so lahko učinkoviti tudi posegi, kot so masažne tehnike, raztezne vaje in postopki mobilizacije, pri obravnavi težav, povezanih z mišicami in sklepi. Čeprav je običajno dovolj, da pacienta pregledate enkrat na teden, jih je treba spodbujati, da doma izvajajo vaje 2–3-krat na dan, kot so raztezanje intraoralno na mišici maseter z uporabo palcev ter pasivno odpiranje ust.
Čeprav drža ni povezana z razvojem TMD, nekatere študije kažejo, da lahko spreminjanje drže pozitivno vpliva na težave v predelu temporomandibularnega sklepa (Wright et al. 2000). Bolniki, pri katerih se pojavi akutni anteriorni premik diska brez repozicije po sili v čeljust, na primer pri kolesarskih ali športnih nesrečah, lahko imajo korist od manipulacije diska.
Pri bolnikih s kroničnim TMD je za optimizacijo izidov morda potreben multidisciplinarni pristop, ki vključuje fizioterapevte za oro-facialno področje in zobozdravnike.
Zdravljenje glavobola v klinični praksi
Naučite se, kako diagnosticirati in zdraviti bolnike z glavoboli
Raziskave in prihodnje usmeritve
Številni bolniki s kroničnimi težavami v temporomandibularni regiji obiščejo več različnih specialistov, preden jih končno obravnava specialist za TMD. Trenutne raziskave na področju TMD so osredotočene na razumevanje poti bolnikov s kronično TMD, opredelitev meril za zgodnje presejanje ter izboljšanje diagnostike in zdravljenja.
Sodelovanje zdravstvenih delavcev, vključno s fizioterapevti, zobozdravniki in specialisti, je bistvenega pomena za boljše obvladovanje TMD in sorodnih bolezni.
Dodatne informacije o TMD in sorodnih temah lahko zdravstveni delavci poiščejo v uglednih virih, kot so Diagnostična merila za TMD in akademske ustanove, specializirane za orofacialno bolečino in disfunkcijo. Nenehno izobraževanje in sodelovanje v zdravstveni skupnosti sta bistvenega pomena za obravnavo večplastne narave temporomandibularnih motenj in optimalno oskrbo bolnikov.
-
V tem prispevku smo želeli zagotoviti celovit pregled temporomandibularnih motenj (TMD) za zdravstvene delavce. Vsebina je vključevala različne vidike TMD, vključno s prevalenco, dejavniki tveganja, diagnostičnim postopkom, pristopi k zdravljenju in trenutnimi raziskavami na tem področju. Namen predstavljenih informacij je izboljšati razumevanje TMD in olajšati odločanje na podlagi informacij v klinični praksi.
Reference
Olesen, J. (2018). Mednarodna klasifikacija motenj glavobola. The Lancet Neurology, 17(5), 396-397.
