Ellen Vandyck
Vodja raziskav
Glavobol tenzijskega tipa (TTH) je najpogostejši primarni glavobol, ki prizadene približno 26 % splošne populacije. Zato pomembno vpliva na vsakodnevne dejavnosti, zaradi česar je uvrščena med 10 najbolj invalidnih motenj na svetu. Glede na pogostost glavobola se TTH deli na redke epizodične, pogoste epizodične in kronične vrste. Kronični vsakodnevni glavoboli negativno vplivajo na kakovost življenja. Čeprav se pogosto predpisuje farmakološko zdravljenje, znanstveni dokazi potrjujejo učinkovitost fizikalne terapije, zlasti manualne terapije, pri zdravljenju TTH. Trenutna literatura predlaga, da se za boljše lajšanje simptomov kombinira manualna terapija s terapevtsko vadbo. Vendar pa ni soglasja o zlatem standardu zdravljenja. Terapevtska vadba je pokazala učinkovitost pri zmanjševanju pogostosti, trajanja in jakosti glavobola do 3-6 mesecev po zdravljenju. Zato je namen te študije oceniti učinkovitost 12-tedenskega treninga moči pri kronični TTH.
V ta namen je bilo izvedeno vzporedno superiorno randomizirano kontrolirano preskušanje, ki je vključevalo udeležence, stare od 18 do 65 let, s kronično TTH. Kronični glavobol je bil opredeljen kot prisoten več kot 6 mesecev.
Intervencijska skupina je bila deležna domačega programa z vajami za krepitev kraniocervikalnih, ramenskih mišic in mišic ramenskega obroča. Te vaje so se v prvih 6 tednih izvajale 2x tedensko, v preostalih 6 tednih pa 3x tedensko. Izvedli smo tri serije po 8-10 ponovitev pri Borgovi oceni 7/10, kar pomeni, da je bil za izvedbo vaj potreben močan napor. Vsak trening se je začel z ogrevanjem za gibljivost, pri katerem so bile ciljno usmerjene roke in vratna hrbtenica. Z elastičnim trakom so bile izvedene naslednje vaje:
Nato so udeleženci izvajali naslednje izometrične vaje za krepitev vratne muskulature: levo in desno upogibanje, iztegovanje in bočni nagib. Te gibe je bolnikova roka upirala 6 sekund. Udeleženci kontrolne skupine so morali nadaljevati z običajnimi vsakodnevnimi dejavnostmi.
Primarni rezultati so bile značilnosti glavobola: trajanje glavobola (merjeno v urah na dan), jakost bolečine (lestvica VAS 0-100) in pogostost glavobola (dnevi na mesec). Sekundarni rezultati so bili debelina mišic v mirovanju in pri uporu, izmerjena z ultrazvokom. Za analizo vzdržljivosti globokih upogibalk vratu je bil opravljen test kraniocervikalne fleksije. ROM je bil izmerjen z napravo CROM, prag bolečinskega pritiska pa je bil zabeležen z algometrom. Mesta, na katerih so izmerili prag bolečinskega pritiska, so bila naslednja:
Štirideset udeležencev je bilo enako randomiziranih v intervencijsko ali kontrolno skupino. Večina vključenih udeležencev je bila ženskega spola; 85 % v intervencijski skupini in 75 % v kontrolni skupini. V povprečju so bili stari med 34 in 40 let in so imeli normalen indeks telesne mase, v povprečju 24 kg/m2. Obe skupini sta bili v izhodišču enaki.
Raziskava je pokazala zmanjšanje jakosti glavobola za 1,8 točke na lestvici VAS in zmanjšanje trajanja za 7 dni na mesec v 12 tednih. Avtorji so ugotovili, da je bila velikost učinka velika. Pri pogostosti glavobolov ni bilo ugotovljenih razlik.
Sekundarni rezultati so pokazali, da se je moč globokih vratnih upogibalk pomembno izboljšala v intervencijski skupini z veliko velikostjo učinka. Debelina mišic se je izboljšala v desnem multifidusu in obojestranskih globokih upogibalcih, prav tako z veliko velikostjo učinka. Kar zadeva vratni ROM, se je v intervencijski skupini izboljšala stranska fleksija. Prag bolečinskega pritiska se je izboljšal v temporalnih mišicah in trapeznih mišicah obojestransko ter v levem žvekalnem in levem sredinskem živcu, prav tako z veliko velikostjo učinka.
V poskusu so bile izmerjene interakcije med časom in skupino, vendar razlike med skupinami (razen dobljene p-vrednosti in velikosti učinka) niso bile prikazane. Namesto tega so bile zabeležene in tabelarično prikazane le razlike znotraj skupine. To je čudno, saj gre za preskušanje superiornosti in želimo vedeti, kakšna bi bila razlika med skupinami v primarnih rezultatih. V enem od naših prejšnjih raziskovalnih pregledov je bilo izpostavljeno enako vprašanje. Vendar v tej študiji primarna analiza med skupinami ni pokazala razlik, zato so razlike znotraj skupine razlagali tako, da poudarjajo koristnost posega. To je bilo zelo zavajajoče. Vendar so v študiji Martín-Vera, o kateri pravkar berete, prikazane razlike znotraj skupine, vendar avtorji navajajo, da ugotovitve temeljijo na razlikah med skupinami, in tako tudi mora biti. Vendar je škoda, da dobimo le p-vrednost. Nimamo dejanske razlike med intervencijsko in kontrolno skupino niti intervala zaupanja.
Zakaj levi multifidus ob ponovnem pregledu ni bil debelejši kljub povečani debelini, opaženi pri desnem multifidusu? Morda obstajajo razlike v mišični atrofiji, kot so ugotovili Yun et al., 2019, ki so ugotovili asimetrično atrofijo vratnih multifidusnih mišic pri bolnikih s kronično enostransko cervikalno radikulopatijo. Peng in drugi so leta 2022 pri bolnikih s kronično nespecifično bolečino v vratu ugotovili manjši prečni prerez mišic longus colli, ne pa tudi mišic multifidus. Pri tej populaciji ljudi, ki trpijo zaradi kronične TTH, je kroničnost lahko povzročila mišične spremembe. Vendar tega v pričujoči študiji nismo preučevali.
Malo me je presenetilo dejstvo, da je bil ta program izveden brez nadzora in da je bila kljub temu skladnost z intervencijo 87-odstotna. Ni navedeno, kako je bila ta skladnost merjena, v preskušanju pa ni bil uporabljen dnevnik vadbe.
Poleg standardne ocene so prvič pregledane tudi dvostranske spremembe senzorične občutljivosti v strukturah, ki so posledica nevropatskih sprememb. Prag bolečinskega pritiska se je izboljšal v temporalni mišici, trapezni mišici, levem žvekalnem živcu in levem medianem živcu, ne pa tudi v tibialni mišici. To lahko pomeni, da ta populacija ni imela centralne senzibilizacije, saj so bili pragovi bolečinskega pritiska na oddaljeni lokaciji (tibialis anterior) že v izhodišču visoki. Njihov prag bolečinskega pritiska je bil v povprečju med 6,3 in 6,7 kg/m2. To je precej visoka vrednost, saj so v študiji Wallerja in drugih iz leta 2016 poročali, da je povprečna referenčna vrednost za prag bolečine pri ženskah brez bolečine 4 kg/m2. Ugotovili so, da imajo hiposenzitivne osebe v povprečju prag bolečinskega pritiska od 5,2 do 7,9 kg/m2 za 75. oziroma 95. percentil.
Ta program vadbe za moč pri kroničnem TTH ni vseboval informacij o napredovanju ali regresiji. Samo intenzivnost vaj je bila opredeljena kot 7/10 po Borgovi lestvici. Predvidevam, da so se po potrebi razpršili trši trakovi za postopno povečanje odpornosti. V tej študiji niso ugotavljali, ali so vaje z uporom izboljšale moč mišic ramen in vratu.
Dobra točka je bila določitev diagnoze s strani nevrologa po klasifikaciji glavobolov Mednarodnega združenja za glavobol (IHS). V raziskavi ni manjkalo podatkov in noben udeleženec ni izstopil iz študije.
Zmanjšanje jakosti glavobola za 1,8 točke na lestvici VAS je tik pod običajno sprejeto minimalno pomembno razliko 2 točki.
Ta študija je preučevala vadbo za moč pri kronični TTH. Ugotovili so, da je 12-tedenski program, osredotočen na krepitev mišic v predelu vratu in ramen, pozitivno vplival na zmanjšanje jakosti in trajanja bolečine. Izboljšali so se tudi drugi sekundarni rezultati. Posameznikom s kroničnim glavobolom tenzijskega tipa priporočamo ciljno usmerjeno vadbo za moč vratnih in ramenskih mišic, saj se je izkazalo, da zmanjšuje intenzivnost in trajanje glavobolov. Ta študija je nadalje pokazala, da je mogoče s poceni programom samoupravljanja doseči pomembne izboljšave v značilnostih glavobola.
Prisotnost nevropatskih sprememb lahko ocenimo z vprašalnikom Douleur Neuropathique-4 (DN4).
Dodatne reference
Prenesite si ta brezplačni program za domačo vadbo za svoje bolnike, ki trpijo zaradi glavobolov. Samo natisnite ga in jim ga izročite, da bodo lahko te vaje izvajali doma.