Uvod

Čeprav je učinkovitost vadbe z uporom pri osteoartritisu priznana pri sklepih, kot sta koleno in kolk, je veliko manj pozornosti namenjene manjšim sklepom, kot je roka. Osteoartritis rok je pogost pri starejših ljudeh in lahko povzroča simptome bolečine, togosti in pomanjkanja moči, kar lahko otežuje vsakodnevne dejavnosti. Poskusi, v katerih so preučevali osteoartritis večjih sklepov, kot je koleno, posebej poudarjajo, da je trening odpornosti prvi izbor zdravljenja. V nedavni metaanalizi, ki so jo opravili Goh et al. (2019) so pokazali, da je imela visokointenzivna vadba odpornosti v primerjavi z nizkointenzivnimi vajami velike učinke za zmanjšanje bolečine. Na žalost lahko strah pred izbruhi bolezni prepreči, da bi se visokointenzivna vadba z uporom uporabljala kot prva vrsta zdravljenja. Trening z omejitvijo krvnega pretoka je lahko alternativa visokointenzivnemu treningu odpornosti, saj so vaje z majhno obremenitvijo, vendar lahko znatno povečajo moč in povzročijo manj bolečin med treningom. Dokazi o vadbi z uporom pri osteoartritisu roke so pomanjkljivi, zato je bila za zapolnitev te vrzeli izvedena ta študija izvedljivosti, ki naj bi odprla pot nadaljnjim raziskavam.

Metode

Vzpostavljeno je bilo eno- slepo 3-ramensko randomizirano nadzorovano preskušanje izvedljivosti, v katerem so pri ljudeh z osteoartritisom rok primerjali svetovanje in 6 tednov visokointenzivnega treninga odpornosti, svetovanje in 6 tednov treninga omejevanja pretoka krvi s kontrolno skupino, ki je bila deležna le svetovanja.

Vaje, ki so jih izvajali v obeh skupinah, so bile izometrične vaje za prijem in stisk ter izotonični gibi iztegovanja in abdukcije palca. Skupina z visoko intenzivnim treningom odpornosti je v prvih dveh tednih vadila s 60 % največje prostovoljne kontrakcije, v tretjem do šestem tednu pa s 70 %.

V skupini z omejitvijo pretoka krvi so izvajali enake vaje, vendar z manjšo intenzivnostjo, in sicer 30 % največje prostovoljne kontrakcije v prvih dveh tednih in 40 % v 3.-6. tednu. Med treningom so udeleženci nosili manšeto za merjenje krvnega tlaka (širina: 13,5 cm, dolžina 53 cm) na roki za vadbo. Pritisk na roko je bil individualen za vsako sejo in je bil nastavljen na 50 % arterijske okluzije udeležencev.

Glede napredovanja vadbe sta skupini z omejitvijo pretoka krvi in visoko intenzivno vadbo odpornosti v prvem tednu izvajali po dve seriji vsake vaje, v drugem do četrtem tednu po tri serije, v petem in šestem tednu pa po štiri serije. Udeleženci v skupini z omejenim pretokom krvi so v prvem nizu izvedli 30 ponovitev, v naslednjih nizih pa 15 ponovitev. Skupina z visoko intenzivnostjo je v vsaki seriji izvedla 10 ponovitev.

Udeležencem v vsaki skupini in v kontrolni skupini je bilo svetovano z brošuro, v kateri so bili opisani opredelitev in vzrok osteoartritisa, opozorilni znaki, diagnoza in možnosti zdravljenja.

Rezultati

Vključenih je bilo 59 udeležencev, ki so bili randomizirani v 3 skupine. Rezultati kažejo, da je bilo kljub predhodnim ugotovitvam sodelovanje pri zdravljenju dobro, in sicer 78 % v skupini z visoko intenzivnostjo in 89 % v skupini z omejitvijo pretoka krvi. Razlike v bolečini, ki jo je povzročila vadba, ni bilo, stopnja bolečine pa je bila nizka (mediana NRS 0/10 v obeh skupinah). Požigi po zdravljenju so bili redki in so se pojavili v 1,6 % in 4 % treningov v skupini z omejitvijo pretoka krvi oziroma v skupini z visoko intenzivnostjo. V skupini z visoko intenzivnim treningom odpornosti je bil le en neželeni dogodek, saj je en udeleženec po prvem treningu zaradi prevelikih bolečin odstopil od študije. V skupini z omejitvijo pretoka krvi niso zabeležili nobenega neželenega dogodka.

Ugotovljeno je bilo, da se je v skupinah z vadbo več udeležencev odzvalo na zdravljenje v primerjavi s kontrolno skupino, ki je prejemala le nasvete, čeprav pri skupini z visoko intenzivnostjo to ni bilo statistično značilno. Odzivnik je bil opredeljen kot:

"bolnik, ki poroča o izboljšanju glede na izhodiščno stanje bolečine ali funkcije ≥ 50 % in absolutni spremembi ≥ 2 od 10 točk (≥ 20 od 100 točk za FIHOA) ali izboljšanju vsaj dveh od naslednjih meril: zmanjšanje bolečine ≥ 20 % in absolutna sprememba ≥ 1 od 10 točk, izboljšanje funkcije ≥ 20 % in absolutna sprememba ≥ 10 od 100 točk, izboljšanje bolnikove globalne ocene ≥ 20 % in absolutna sprememba ≥ 1 od 10 točk."

FIHOA je bila izbrana za izračun števila odzivnikov, ker je bila ustvarjena posebej za OA rok.

Število potrebnih odzivov na zdravljenje je bilo majhno; 2 v skupini z omejitvijo pretoka krvi in 4 v skupini z visoko intenzivnostjo. Razmerja možnosti v spodnji preglednici kažejo, da je bilo v primerjavi s kontrolno skupino bolj verjetno, da bodo osebe imele koristi od vaj za odpornost krvnega pretoka, kot osebe, ki so imele koristi samo od svetovanja. Enako velja za visokointenzivno odpornostno vadbo, čeprav 95-odstotni interval zaupanja kaže, da to razmerje možnosti ni pomembno.

Tudi bolečina se je izboljšala s klinično pomembno razliko v obeh vadbenih skupinah, ne pa tudi v skupini, ki je prejemala le nasvete. V skupini z omejitvijo pretoka krvi se je bolečina izboljšala v večji meri (-2,3 proti -1,8). Pri moči prijema niso ugotovili klinično pomembnih izboljšav. Obe vadbeni skupini sta se izboljšali za približno 10 %. V prejšnjih študijah je bilo ugotovljeno, da je 20-odstotno izboljšanje klinično pomembno.

Glede na vprašalnike je bila klinično pomembna sprememba na lestvici PSFS (Patient Specific Functional Scale) opažena le v skupini z visoko intenzivno vadbo odpornosti, in sicer v povprečju za 2,8 točke. Pri vprašalnikih DASH in FIHOA ni bilo pomembnih razlik.

Vprašanja in razmišljanja

"FIHOA je bila izbrana za izračun števila odzivnikov, ker je bila ustvarjena posebej za OA rok." Vendar pa ugotovitve kažejo, da ni bilo statistično pomembnih ugotovitev in s tem klinično pomembnih sprememb v FIHOA. Zato ostaja nejasno, kako je bilo izračunano število odzivnikov.

Ta študija izvedljivosti je pokazala znatno izboljšanje moči prijema, vendar ni dosegla praga 20 %, kot je bilo predlagano v prejšnjih študijah, da bi ga lahko šteli za klinično pomembno. Vendar pa je 10-odstotno povečanje moči prijema lahko obetavno, če vemo, da je bilo doseženo v samo šestih tednih pri ljudeh, starih približno 70 let. Demografski podatki so pokazali, da imajo bolečine v povprečju od 5 do 10 let. Seveda ta študija ne daje trdnih odgovorov, saj gre le za študijo izvedljivosti. Vendar pa daje pomembno usmeritev za prihodnje raziskave, nekatera načela pa so lahko uporabna tudi v klinični praksi. Pacienta lahko na primer spodbudite z informacijo, da se lahko tudi v tem majhnem preskušanju in pri starejši populaciji po 6 tednih vadbe odpornosti pri osteoartritisu roke pričakuje že 10-odstotno povečanje moči prijema, ki je za mnoge starejše pomembna v vsakdanjem življenju. Poleg tega lahko navedete, da tudi če bolečina obstaja dlje časa, je ta študija pokazala, da to ne vpliva na rezultate. Širjenje teh pozitivnih sporočil lahko pomaga motivirati bolnika, da se vključi v trening odpornosti pri osteoartritisu rok.

Pogovori se z mano

O tej študiji izvedljivosti je bilo poročano v skladu s smernicami CONSORT in je bila predhodno registrirana, kot bi morala biti. Za analizo rezultatov je bil uporabljen pristop "namera za zdravljenje". Ocenjevalci so bili slepi glede razporeditve v skupine. Udeleženci so bili stratificirani glede na njihovo izhodiščno moč prijema, kar je privedlo do enake povprečne moči prijema na začetku v vseh skupinah.

Pri vadbi z uporom so bili recepti za vadbo v skladu s priporočili Ameriškega kolidža za športno medicino (American College of Sports Medicine). Ta študija je bila prva, ki je v vadbo odpornosti pri osteoartritisu roke pri simptomatskih ljudeh vključila trening omejevanja pretoka krvi, in je pokazala obetavne rezultate, ki jih je treba še naprej raziskovati.

Zelo obetaven vidik je, da sta iz študije izstopila le dva udeleženca, eden zaradi osebnih razlogov, drugi pa zaradi prevelikih bolečin. Vendar so rezultati pokazali, da bolečine, ki jo je povzročila vadba, skorajda ni bilo in ni povzročila izbruha bolečine. Zdi se torej, da je trening odpornosti pri osteoartritisu roke izvedljiv in ne vodi nujno do povečanja bolečine.

Sporočila za domovino

Kaj se lahko naučimo iz teh predhodnih rezultatov? Ta študija nas uči, da se nam pri osteoartritisu rok ni treba bati treninga odpornosti, saj ne povzroča izbruhov bolečine in lahko pomaga zmanjšati bolečino pri starejših osebah. Moč prijema se ni izboljšala do klinično pomembne ravni, vendar bi bilo morda potrebno in obetavno trenirati odpornost dlje kot 6 tednov, saj je ta 6-tedenska raziskava pokazala že 10-odstotno izboljšanje. Omejitev krvnega pretoka in trening odpornosti pri osteoartritisu roke, ki je bil prvič preučen pri tej populaciji, se zdita obetavna in izvedljiva.

Referenca

Magni, N., McNair, P. in Rice, D. (2022). Šest tednov treninga odpornosti (in svetovanje) v primerjavi s samo svetovanjem pri osteoartritisu rok: Eno slepo, randomizirano, nadzorovano preskušanje izvedljivosti. Muskuloskeletna znanost in praksa, 57, 102491.