Uvod

Soleus in gastrocnemius sta velika proizvajalca sile in pomembno prispevata k gibanju. Njune aponevroze tvorijo Ahilovo tetivo, vendar sta zaradi različne anatomije (biartikularni gastrocnemius in uniartikularni soleus) izpostavljeni različnim biomehanskim obremenitvam. Poškodbe mišice in tetivne tetive so razmeroma pogoste, saj se med gibanjem naprej hitro raztezajo in skrajšujejo. V poznejših fazah rehabilitacije takšnih poškodb se pogosto uporabljajo pliometrične vaje, da se okrepi moč in pripravi tele na hitre cikle raztezanja in krajšanja. Smernice za napredovanje pliometričnih vaj so slabo razvite, zato smo v tej študiji želeli primerjati delovanje mišično-telesne enote gastrocnemiusa in soleusa, saj se teoretično med pliometričnimi vajami obnašata različno. S temi pliometričnimi vajami za tele lahko športnika pripravimo na vrnitev k teku.

Metode

V to eksperimentalno študijo je bilo vključenih 14 treniranih tekačev na dolge proge. Tekači so bili izkušeni in so v povprečju pretekli 86 km na teden. Vsi so bili seznanjeni s treningom moči vsaj 12 mesecev pred vključitvijo v to študijo in so bili brez poškodb. Njihov tek je bil analiziran na 110-metrski notranji tekaški stezi, ko so tekli s hitrostjo 3,89 m/s. Poleg tega so izvajali tudi 4 pliometrične vaje: odriv gležnjev, skok čez ovire, skok v daljino in skok v daljino.

Zbrani so bili tridimenzionalni podatki in podatki s ploščami s silami, z računalniškimi simulacijami pa so bile izračunane največje sile, deformacije, proizvodnja in absorpcija energije ter skupno pozitivno in negativno delo enote gastrocnemius lateralis in mišice soleus. Tek je bil primerjan s štirimi pliometričnimi vajami, pri čemer je bilo ugotovljeno pliometrično napredovanje teleta v smeri teka. Mišice so bile razvrščene tudi kot absorberji ali generatorji neto energije.

Rezultati

Analize so pokazale, da sta tako gastrocnemius lateralis kot soleus proizvedla največjo največjo moč. Gastrocnemius lateralis prav tako proizvede največjo največjo silo, medtem ko soleus absorbira večino energije med tekom.

Pri primerjavi pliometričnih vaj s tekom je bilo za gastrocnemius lateralis ugotovljeno naslednje

• Odboj gležnja je imel podobno negativno delovanje kot tek 
• Pri A-skipu je bila v primerjavi s tekom manjša največja sila, največja obremenitev in največja absorpcija moči. Skupno pozitivno in negativno delo je bilo med A-skipom večje kot med tekom.
• Pri skoku v daljino sta bila največja obremenitev in skupno negativno delo večja kot pri teku, vendar so bili največja sila, moč in skupno pozitivno delo podobni. 
• Gastrocnemius lateralis se je obnašal kot generator neto energije, razen med skokom, ko je deloval bolj kot absorber energije.

Ob upoštevanju soleusa med štirimi pliometričnimi vajami je postalo jasno, da:

• Pri A-skipu se v primerjavi s tekom zmanjšajo največja sila, največja obremenitev ter proizvodnja in absorpcija energije.
• Med tekom so bili v primerjavi s tekom opazni večji največji napor, sila ter skupno pozitivno in negativno delo. Vendar sta bila proizvodnja in absorpcija največje moči v primerjavi s tekom nizka. 
• Skoki z ovirami so v primerjavi s tekom povzročili večjo maksimalno obremenitev in negativno delo. 
• Soleus se je tako kot gastrocnemius lateralis obnašal kot generator neto energije, razen pri skokih z ovirami, kjer je soleus deloval bolj kot absorber energije.

Če povzamemo, so pliometrične progresije za tele, ki jih lahko uporabite za pomoč pri rehabilitaciji, lahko naslednje:

Za stranski gastrocnemius je lahko a-skip odlična vaja za stranski gastrocnemius pred vrnitvijo k teku. Odboj gležnja s podobno ekscentrično obremenitvijo, vendar z manjšimi drugimi silami, lahko služi kot vaja, ki jo lahko uvedemo v pliometrično vadbo za rehabilitacijo gastrocnemius lateralis pred začetkom teka. Pri preskakovanju je večja ekscentrična obremenitev, vendar enaka koncentrična obremenitev, zato je preskakovanje lahko vaja, ki se izvaja, kadar je želena ekscentrična preobremenitev, vendar je lahko na začetku preveč zahtevna za poškodovane tekače.
Za podplate bi lahko pred tekom podobno uvedli a-skip. Pri teku z ovirami prihaja do velikih ekscentričnih obremenitev soleusa, vendar majhnih obremenitev gastrocnemius lateralis v primerjavi s tekom, zato je to lahko primerno za izboljšanje zmogljivosti shranjevanja in sproščanja energije soleusa ob hkratnem zmanjšanju sile na lateralni gastrocnemius. Pri odrivu se pojavijo velike ekscentrične obremenitve soleusa, tako kot pri lateralnem gastrocnemiusu zgoraj.

Vprašanja in razmišljanja

V tej študiji se lahko postavi pomembno vprašanje o povezanosti analize kratkega teka v zaprtih prostorih pri teh tekačih, ki trenirajo na zunanjih stezah in dolgih progah. Ker je tek na razdaljo neprekinjena dejavnost, se lahko zajemanje podatkov na tako majhni razdalji zelo razlikuje od teka na prostem.

V mislih je treba imeti tudi to, da so bile te pliometrične vaje izvedene nekajkrat in primerjane s tekom na kratki dvoranski stezi. Nekatere vaje so v primerjavi s tekom povzročile manjši učinek, zato so bile te vaje označene kot idealne za vključitev v pripravo na tek. Vendar pa je lahko kumulativni učinek med tekom na prostem bolj zahteven, kot je bil ocenjen tukaj na kratki tekaški stezi. Podobno je tudi število pliometričnih ponovitev, ki se običajno izvedejo na enem treningu, veliko manjše v primerjavi s številom tekaških korakov, ki jih športnik lahko naredi na treningu. Zato so lahko skupne obremenitve med tekom na razdaljo na prostem veliko večje od ocenjenih, čeprav pliometrija v enem vadbenem ciklu ustvari večje skupno delo.

Pogovori se z mano

Zanimivo je, da je bil v tej študiji uporabljen nov pristop za količinsko opredelitev intenzivnosti pliometričnih vaj. Prejšnje študije so uporabljale sile reakcije tal in momente sklepov, pri čemer je bilo nemogoče razlikovati med delovanjem posameznih mišic. Zaradi različnih anatomskih lastnosti soleusa in gastrocnemiusa se to verjetno odraža v obremenitvah, ki sta jim izpostavljena. Ta študija uporablja neinvazivne računalniške simulacije za oceno izhoda mišično-mišičnih enot posameznih mišic med dinamičnimi nalogami. Tako je mogoče oceniti, kako različne pliometrične vaje obremenjujejo posamezne mišice in tetive.

Omejitev te študije je lahko v tem, da ovire niso bile prilagojene višini udeležencev, kar bi lahko pri nekaterih udeležencih pomenilo večjo zahtevnost. To je morda vplivalo na rezultate.

Sporočila za domovino

Z A-skipom lahko izvajate vaje, ki so namenjene tako gastrocnemius lateralis kot soleus in jih lahko izvajate pred začetkom teka. Pri odbijanju z ovirami nastanejo velike ekscentrične obremenitve za obe telečji mišici, pri odbijanju gležnja pa je bolj ekscentrično obremenjena lateralna gastrocnemius v primerjavi s soleusom, ki je bolj ekscentrično obremenjen pri ovirah.

Referenca

Trowell, D., Fox, A., Saunders, N., Vicenzino, B. in Bonacci, J. (2022). Primerjava zmogljivosti mišične enote plantarflexorja med pliometričnimi vajami in tekom. Journal of Science and Medicine in Sport, 25(4), 334-339.