Ellen Vandyck
Vodja raziskav
Odrasli, ki so operirani zaradi raztrganine meniskusa, imajo pogosto klinične pritožbe in funkcionalne težave pri običajnih dejavnostih. Skou in drugi so leta 2018 ugotovili, da so pri mladih odraslih mehanski simptomi eden najpogostejših simptomov, o katerih so poročali bolniki in zaradi katerih je bila potrebna operacija. Mehanski simptomi so simptomi zatikanja/blokiranja ali nezmožnosti popolne iztegnitve kolena. Namen te študije je bil primerjati zgodnjo operacijo z vadbo in izobraževanjem za lajšanje simptomov mehanske raztrganine meniskusa, o katerih poročajo bolniki. Kaj je torej bolje, operacija ali vadba za zdravljenje meniskusa?
Ta raziskava RCT je bila sekundarna analiza raziskave DREAM, ki so jo leta 2022 izvedli Skou in drugi. Ta prvotna raziskava je pokazala, da zgodnja operacija meniskusa ni bolj koristna za vadbo in izobraževanje kot možnost poznejše operacije pri mladih, aktivnih odraslih s poškodbami meniskusa. Ugotovili so, da se je pri obeh skupinah po 12 mesecih klinično pomembno izboljšala bolečina, delovanje in kakovost življenja.
V sekundarni analizi, ki jo obravnavamo tukaj, je bil namen podrobno preučiti bolnike, ki so poročali o simptomih mehanske raztrganine meniskusa. Ali lahko operacija ali vadba pomagata ublažiti simptome zatikanja in blokade ali izboljšati obseg gibanja pri polnem iztegu kolena? Kakšna je najprimernejša možnost zdravljenja raztrganine meniskusa pri tej podskupini bolnikov?
Za odgovor na to vprašanje so bili uporabljeni podatki iz raziskave DREAM. Na kratko, v prvotno raziskavo je bilo vključenih 121 udeležencev z raztrganinami meniskusa, potrjenimi z magnetno resonanco, starih od 18 do 40 let. Prejeli so zgodnjo operacijo ali pa so bili randomizirani v protokol vadbe in izobraževanja. Skupini z vadbo sta bili deležni 12-tedenskega nadzorovanega programa, ki je vključeval 60-90 minut živčno-mišičnih in krepilnih vaj, ki so se izvajale dvakrat tedensko. To sta dopolnili dve izobraževalni srečanji, eno na začetku in eno na koncu programa vadbe.
Vadba programa je vključevala ogrevanje (5 minut na stacionarnem kolesu), osem živčno-mišičnih in štiri krepilne vaje s poudarkom na spodnjih okončinah ter ohlajanje (5 minut). Po potrebi so dodali še dve dodatni vaji, ki sta usmerjeni v zmanjševanje otekline in povečanje obsega gibanja. Nevromuskularne vaje so vključevale upogibe kolena, dvig medenice, desko, stransko desko, plezanje po stopnicah, vaje za zunanje in notranje stegno z uporabo vadbenega traku, drsenje vstran in bočni izpad ter so bile individualno prilagojene vsakemu pacientu na podlagi dveh do šestih težavnostnih stopenj in izvedene v dveh do treh serijah po 10-15 ponovitev. Vaje za krepitev so bile pritisk na koleno z eno nogo, izteg kolena z eno nogo, upogib kolena z eno nogo in zamahi s kettlebellom.
V tej sekundarni analizi je bil glavni rezultat prisotnost ali odsotnost mehanskih simptomov kolena. To je bilo ocenjeno po 3, 6 in 12 mesecih.
V to sekundarno analizo so bili vključeni samo udeleženci, ki so ob začetku poročali o mehanskih simptomih. O teh simptomih je poročalo 33 in 30 udeležencev v skupini s kirurškim posegom in skupini z vadbo.
Pri 12-mesečnem spremljanju je 35 % operirane skupine in 69 % skupine z vadbo poročalo o mehanskih simptomih raztrganine meniskusa. To pomeni, da je razmerje verjetnosti 8,77, da bo udeleženec v skupini z vadbo poročal o mehanskih simptomih, v primerjavi z udeležencem v skupini z operacijo. Relativno tveganje je bilo 1,83 (95 % CI od 0,98 do 2,70).
Ta analiza je pokazala, da je 69 % ljudi poročalo o mehanskih simptomih 12 mesecev po tem, ko so se udeležili vadbe za zdravljenje raztrganine meniskusa. Izstopajo razlike med udeleženci v obeh poskusnih skupinah na začetku raziskave. Na primer začetek simptomov, trajanje simptomov in vzorec solzenja. Znano je, da lahko raztrganine meniskusa povzročijo različno simptomatiko. Tudi razlika v začetku in trajanju simptomov lahko kaže na heterogenost študijskega vzorca.
Poleg tega avtorji poročajo o spremenljivosti prisotnosti ali odsotnosti mehanskih simptomov v daljšem časovnem obdobju. To potrjuje ugotovitve iz študije Sihvonen et al., 2016. Zato je priporočljivo, da odločitev o tem, ali se odločiti za operacijo ali ne, ne temelji le na tem. Priporočljivo je, da te simptome spremljate dalj časa, preden se na podlagi tega odločite, ali naj operirate ali ne.
Rezultati te študije izhajajo iz sekundarne analize. Pomembno se je zavedati, da študija ni bila zasnovana tako, da bi posebej odgovorila na to raziskovalno vprašanje. Zato lahko ta študija daje vpogled v povezavo med mehanskimi simptomi in intervencijami, vendar bi bilo treba to še dodatno preveriti, da bi prišli do trdnih zaključkov. Omejitve te raziskave so lahko omejena velikost vzorca in dejstvo, da so pri precejšnjem številu udeležencev manjkali podatki o mehanskih simptomih v več časovnih točkah, v skupini z operacijo pa jih je bilo več.
Rezultati te študije so pokazali, da je bila zgodnja operacija učinkovitejša od vadbe in izobraževanja pri zmanjševanju simptomov mehanske raztrganine meniskusa. Vendar pa je bila ta raziskava sekundarna analiza prejšnje raziskave RCT, ki je pokazala, da zgodnja operacija meniskusa ni bila bolj koristna od vadbe in izobraževanja kot neobvezna odložena operacija pri mladih, aktivnih odraslih s poškodbami meniskusa. V prvotni raziskavi RCT sta obe skupini v 12 mesecih dosegli klinično pomembno izboljšanje bolečine, delovanja in kakovosti življenja. V trenutni študiji pa so podrobneje preučili bolnike, ki so poročali o mehanskih simptomih, da bi ugotovili, ali se bodo na ta zdravljenja odzvali drugače. Zdi se, da je pri tistih z mehanskimi simptomi operacija boljša. Če je to glavna pritožba vašega pacienta, bi bilo zanimivo, da ga napotimo k ortopedu. Če bolnik nima mehanskih simptomov, bi lahko z vadbo v kombinaciji z izobraževanjem dosegli enake rezultate glede bolečine, funkcije in kakovosti življenja kot z operacijo.
Prijavite se za to Brezplačni spletni seminar in vodilni strokovnjak za rehabilitacijo ACL Bart Dingenen vam bo natančno pokazal, kako zmorete več pri rehabilitaciji ACL in odločanju o vrnitvi v šport