Raziskave
Koleno
september 5, 2022
Sprememba dejavnosti in krepitev kolena pri bolezni Osgooda-Schlatterja
Uvod
Osgood-Schlatterjeva bolezen je bolezen, ki se pojavi pri približno 1 od 10 aktivnih mladostnikov in se kaže kot sprednja bolečina v kolenu, ki se stopnjuje z obremenitvijo kolena. Bolečina je običajno prisotna ob palpaciji tibialne tuberozitete, spremljajo pa jo lahko tudi znaki otekline. Pogosto je priznana kot dolgotrajno stanje in je v nekaterih primerih težko obvladljiva. Običajno je zdravljenje Osgood-Schlatterjeve bolezni sestavljeno iz pasivnih pristopov, pri katerih sta v ospredju počitek in izogibanje bolečim dejavnostim. V tej študiji je bil izbran aktivni pristop, ki je vključeval spremembo dejavnosti skupaj s krepitvijo kolena pri Osgood-Schlatterju.
Metode
Opravljena je bila prospektivna kohortna študija, v katero je bilo vključenih 51 mladostnikov s povprečno starostjo 12,7 leta, ki so imeli Osgood-Schlatterjevo bolezen. Bili so aktivni posamezniki, saj jih je 92 % izpolnjevalo minimalna priporočila za telesno dejavnost na dan. Več kot tretjina udeležencev se je zaradi bolečin v kolenih že zdravila, vendar neuspešno. Njihove pritožbe so v povprečju trajale 21 ± 12,5 meseca.
Primarni rezultat je bilo izboljšanje Osgood-Schlatterjevih simptomov po 12 tednih po lastni oceni, merjeno na 7-stopenjski lestvici, od veliko slabše do veliko boljše. Uspešen izid je bil opredeljen kot izboljšanje ali veliko izboljšanje. Drugi rezultati so vključevali lestvico KOOS, najvišjo stopnjo bolečine v zadnjem tednu, merjeno s številčno ocenjevalno lestvico, in razsežnosti EuroQol-5. Opravljena sta bila tudi dva preizkusa zmogljivosti: vertikalni in horizontalni skoki z eno nogo.
Telesna dejavnost je bila v času študije objektivno izmerjena, da bi ugotovili, ali je bila sprememba dejavnosti upoštevana. Te meritve so bile opravljene s pomočjo merilnika Actigraph, ki razvršča čas, porabljen za dejavnosti z različno intenzivnostjo, kot so sedeča, zmerna in intenzivna telesna dejavnost. Na koncu so z ročnim dinamometrom izometrično izmerili moč abdukcije kolka in iztegovanja kolena.
Opravili so 12-tedensko intervencijo s poudarkom na spremembi dejavnosti in postopnem ponovnem izpostavljanju vse večjim obremenitvam kolenskega sklepa. Ta program je bil sestavljen iz zmanjšanja športne aktivnosti in izogibanja aktivnostim, ki povzročajo bolečino, v prvih štirih tednih, nato pa se začne počasna vrnitev po lestvici aktivnosti. Ta lestvica dejavnosti je sestavljena iz 11 stopenj, udeleženci pa so lahko vstopili v naslednjo stopnjo, če med dejavnostjo ali zjutraj po njej niso imeli bolečin ali so jih imeli največ 2/10. Zaradi poslabšanja simptomov je treba narediti korak nazaj na lestvici. Zahteva je bila, da se poleg izvajanja aktivnosti na lestvici aktivnosti izvajajo tudi določene krepilne vaje. Te vaje so vključevale premostitvene statične vaje za iztegovanje kolena v treh serijah po 10 ponovitev v tednih od 1 do 4. Od petega tedna dalje so jih dopolnjevali s stenskimi počepi, počepi in izpadi, pri čemer so se vsakič izvajali progresivni in regresivni počepi.
Šele ko je bila dosežena 8. stopnja lestvice aktivnosti, se je bilo mogoče vrniti k športu, če med aktivnostjo ali zjutraj po njej ni bilo čutiti bolečine (največ 2/10). Ko je športnik dva tedna treniral brez omejitev in brez bolečin, se je lahko ponovno vključil v tekmovanje.
Rezultati
Po dvanajstih tednih upoštevanja protokola za spremembo dejavnosti in postopne ponovne izpostavljenosti obremenitvam je 80 % bolnikov poročalo o uspešnem izidu. Po enem letu izvajanja krepitve kolena pri Osgood-Schlatterju se je ta delež povečal na 90 %.
Sekundarni rezultati so pokazali, da se je najvišja stopnja bolečine v zadnjem tednu zmanjšala s povprečne ocene 7/10 v izhodišču na 2/10 v 12 tednih. Tudi drugi sekundarni ukrepi so pokazali izboljšanje simptomov in delovanja. Rezultati so se dodatno potrdili s 30-odstotnim povečanjem moči kolena.
Vprašanja in razmišljanja
Osgood-Schlatterjeva bolezen prizadene 10 odstotkov športnih mladostnikov - tudi sam sem bil star približno toliko let. Še vedno se spomnim, kako me je bolelo koleno in kako sem se moral v šoli izogibati športnim aktivnostim in telovadbi. Nisem povsem razumel, zakaj je moje koleno takšno, zato pozdravljam dejstvo, da so bili v tej študiji o tem stanju poučeni tako starši kot mladostnik.
Po podatkih Guldhammerja in drugih, ki so leta 2019 opravili retrospektivno študijo, 60 % oseb z diagnozo Osgood-Schlatterjeve bolezni na ortopedskem oddelku še vedno poroča o bolečinah po povprečno 4 letih spremljanja v obdobju 6 let. To je značilno za dolgotrajno naravo bolezni. V tej študiji se jih je 69 % vrnilo k športnim dejavnostim, vendar je bilo to le nekoliko več kot po šestih mesecih (67 %). Poleg tega je bil eden od štirih športnikov izgubljen v nadaljnjem spremljanju, kar je pomemben del informacij, ki v analizi manjka.
Sekundarni rezultati so pokazali pozitivno izboljšanje moči iztegovanja kolena (32 %) in abdukcije kolka (24 %) ter povečanje vodoravnih skokov z ene noge (14 %) in navpičnih skokov (19 %).
Pogovori se z mano
Velika prednost te študije je dejstvo, da je za količinsko opredelitev obsega spremembe dejavnosti uporabila objektivno merilo. Namesto "enostavne metode" spraševanja bolnikov, ali so zmanjšali svoje dejavnosti (ki je lahko pristranska), so v tej študiji uporabili akteografe za vsaj en teden. Začetno oceno so opravili fizioterapevti, pri začetni oceni pa niso rutinsko uporabljali medicinskih slikovnih preiskav, temveč so opravili rentgensko slikanje. To precej natančno odraža klinično prakso.
Sporočila za domovino
Krepitev kolena pri Osgood-Schlatterju je po 12 tednih izboljšala oceno bolečine. Ta program krepitve je bil združen z začasno spremembo dejavnosti. Avtorji so v letu 2019 izvedli tudi študijo, v kateri so uporabili enako spremembo aktivnosti pri bolečinah v kolčnem sklepu. Če želite izvedeti več o tem, si oglejte naš pregled tukaj.
Preberite več
Referenca
VLOGA VMO IN ČETVERICE V PFP
Oglejte si BREZPLAČNO VIDEO PREDAVANJE v dveh delih, na katerem strokovnjakinja za bolečine v kolenih Claire Robertson razčlenjuje literaturo o tej temi in njen vpliv na klinično prakso.
