Uvod

Ko ljudem z bolečinami diagnosticirajo osteoartritis (OA) kolena, pogosto dobijo biomedicinsko razlago, da je njihov hrustanec poškodovan. Včasih se uporabljajo sporočila "obraba" ali "kost na kost", ki lahko povzročijo ali celo povečajo strah pred nadaljnjo obremenitvijo kolena. Ljudje se lahko manj udeležujejo vsakodnevnih dejavnosti in rekreativnih športov, saj se bojijo, da bi povzročili nadaljnje poškodbe in posledično poslabšali bolečino. Vendar pa vemo, da je vadba varna in pri teh ljudeh še posebej priporočljiva. Da bi jih lahko usmerjali pri udeležbi na vadbi, moramo razumeti, kaj se dogaja v kolenskem sklepu med temi vsakodnevnimi dejavnostmi. Ta študija je preučevala obremenitev kolenskega sklepa pri osteoartritisu pri osebah z varusno postavitvijo kolena med izvajanjem treh pogosto uporabljenih vaj.

Metode

Ta študija je imela presečno zasnovo, v katero so avtorji vključili udeležence z osteoartritisom kolena in varusno postavitvijo. Mišične sile v kolenu so bile izračunane med izpadom, počepom in dvigom pete z eno nogo ter primerjane s silami, ki nastanejo med hojo.

Vključeni udeleženci so bili starejši od 50 let in so imeli bolečino v kolenu pri hoji vsaj 4/10 NRS. Bolečine so se pojavljale večino dni v preteklem mesecu in so trajale več kot tri mesece. Po Kellgrenovi in Lawrenceovi lestvici so imeli stopnjo 2 ali več, kar pomeni blago zoženje sklepnega prostora in prisotnost osteofitov. Njihovo koleno je imelo varusno postavitev, ki je bila opredeljena kot "anatomski osni kot <183° za moške in <181° za ženske, izmerjen na anteriorno-spodnjih rentgenskih posnetkih, obremenjenih z utežjo".

Bosi so opravili 5 poskusov za vsako vajo z utežmi. Med njimi so bili dvig pete z eno nogo, dvonožni počep in izpad naprej. Vsaka vaja je bila za analizo razdeljena na tri faze.

• vzpon/spust iz začetnega položaja do konca razpona, ki ga je izbral sam (faza 1);
• 3-sekundno izometrično držanje, ki ga ustno prešteje raziskovalec (faza 2);
• vzpon/spust nazaj v začetni izhodiščni položaj (faza 3).

Nato je bilo opravljenih 5 poskusov hoje z bosimi nogami po 10-metrski poti. Poskus je bil izveden z udeleženčevo želeno hitrostjo. Vaje so bile primerjane s preskusom hoje, da bi analizirali sile na kolenski sklep. Da bi povzeli obremenitve kolenskega sklepa med temi vajami, smo izračunali medialno tibiofemoralno kontaktno silo.

Analiza kontaktne sile medialnega tibiofemoralnega sklepa je bila izvedena z integracijo podatkov, pridobljenih z EMG, kožnimi markerji in ploščo za silo, s podatki iz slik MRI kolena. Mišične sile kolena so bile uporabljene kot vhodi v ploskovni kolenski mehanizem za oceno MTCF, normalizirane glede na telesno težo udeleženca. Za vsako mišično skupino je bila izločena največja sila in največja normalizirana MTCF. Pridobljeni so bili povprečni prispevki mišic in zunanjih obremenitev, ki so bili izraženi kot relativni odstotek celotne kontaktne obremenitve medialnega tibiofemoralnega predela.

Rezultati

Vključenih je bilo 28 udeležencev. V povprečju so imeli prekomerno telesno težo, njihov povprečni indeks telesne mase je bil 29,6 kg/m2. Povprečna starost udeležencev je bila 63 let. Srednje trajanje simptomov je bilo 44 mesecev, srednja stopnja bolečine pa 6/10. Večina jih je imela OA 2. ali 3. stopnje.

Analiza obremenitve kolenskega sklepa pri osteoartritisu je pokazala, da so bile med čepenjem največje sile iztegovalk in upogibalk kolena večje kot med hojo. Pri čepenju je bila največja sila abduktorja kolka manjša. Med največjimi silami, ki nastanejo pri plantarnem upogibu z eno nogo med čepenjem in hojo, ni bilo razlik.

Pri izpadu so bile največje sile upogibalk in iztegovalk kolena večje kot pri hoji. Med abdukcijo kolka in silami plantarne fleksije, ki nastanejo med hojo in izvajanjem izpadnega giba, ni bilo ugotovljenih razlik.

Pri izvajanju dviga pete z eno nogo je bila največja sila abduktorja kolka manjša kot pri hoji. Pri največji sili upogibalk in iztegovalk kolena ter največji sili plantarnih upogibalk med hojo in to vadbo ni bilo ugotovljenih razlik v silah.

Pri čepenju je bila največja sila stika kolena manjša kot pri hoji. Dvigi pete z eno nogo so povzročili manjše največje kontaktne sile v kolenu v primerjavi s hojo, pri izvajanju izpadov pa se največja kontaktna sila v kolenu v primerjavi s hojo ni razlikovala.

Vprašanja in razmišljanja

Udeleženci so bili izbrani iz večje klinične raziskave, v kateri so preučevali učinek nošenja valgusne kolenske opornice. Vendar pa ta vzorec pred ali med obdobjem študije ni nosil kolenske opornice.

Uporaba površinske EMG ima svoje omejitve, saj se na primer ni mogoče izogniti navzkrižnim zvokom iz sosednjih mišic.

Vaje so bile izvedene z uporabo strategije, ki so jo udeleženci izbrali. To je dobro, saj pri vsakdanji nalogi ni dobre ali slabe izvedbe, vendar je to lahko povzročilo spremenljivost rezultatov. Vsak udeleženec ima lahko svojo strategijo gibanja in lahko vajo izvede drugače. Na primer, na kontralateralni nogi je bil opazen premik telesne teže. Izkazalo se je, da se udeleženci izogibajo popolni obremenitvi kolena. Na rezultate je morda vplivala tudi hitrost gibanja.

Pogovori se z mano

Izbrana je bila zasnova presečne študije. To pomeni, da nam je trenutna študija povedala le nekaj o meritvah v določenem časovnem trenutku. Ne more povedati ničesar o spremembah sčasoma (na primer o povečanju moči). Obremenitev kolenskega sklepa pri osteoartritisu je bila preučevana v določenem trenutku.

Vrstni red vaj ni bil naključno izbran, kar bi lahko povzročilo utrujenost, ki bi lahko vplivala na zadnje poskuse vaj. Na koncu je vedno potekal preizkus hoje.

Poskušali so zagotoviti, da je bil zabeležen dostojen sodni postopek. Če je udeleženec izgubil ravnotežje, je bil ta poskus izključen iz rezultatov. Na ta način so bili analizirani le tisti poskusi, ki so bili dobro izvedeni. To bi lahko zagotovilo večjo homogenost rezultatov.

Navedeni so bili nekateri pristopi za standardizacijo gibanja. Pri vaji čepenja je bil uporabljen 15-stopinjski klin, tako da je bil učinek morebitnih omejitev obsega gibanja v kolku in/ali gležnju čim manjši. Pri izpadu je bila razdalja med stopali normirana na 70 % dolžine noge, ki je bila izmerjena od lateralnega malleola do večjega trohanterja. Sile reakcije tal, ki so bile izpuščene skozi stol, na katerem so udeleženci med dvigom pete z eno nogo lahko vzeli nekaj opore za ravnotežje, so bile preučene, da bi ugotovili, ali se udeleženci pri ravnotežju preveč zanašajo na svoje roke. Če je bilo tako, je bilo to sojenje izključeno.

Sporočila za domovino

Če hoja velja za varno alternativo vadbe za ljudi z osteoartritisom kolena, potem so popadki, sklece in dvigovanje pete na eni nogi morda še varnejši. Pri njih so bile sile v mišicah kolena večje ali enake, vendar manjše ali podobne medialne tibiofemoralne kontaktne sile v kolenskem sklepu. Zato se ne smete bati teh vaj, ki jih boste uporabili pri rehabilitaciji. Spodbujate lahko varnost vadbe. Ker te vaje povzročajo večje mišične sile, bi verjetno pomagale povečati mišično moč okoli kolenskega sklepa. Vendar slednje ni bilo preverjeno, saj je šlo za presečno študijo, v kateri so bili podatki zajeti v enem trenutku.

Referenca

Starkey SC, Diamond LE, Hinman RS, Saxby DJ, Knox G, Hall M. Mišične sile med vajami z obremenitvijo pri medialnem osteoartritisu kolena in nepravilnem položaju varus: Presečna študija. Med Sci Sports Exerc. 2022 Sep 1;54(9):1448-1458. doi: 10.1249/MSS.0000000000002943. Epub 2022 maj 12. PMID: 35551169.