Ellen Vandyck
Vodja raziskav
Pretres možganov ali blaga možganska poškodba lahko povzroči dolgotrajne somatske, kognitivne in čustvene simptome. Ti simptomi lahko negativno vplivajo na vsakodnevno delovanje in športno udejstvovanje. Simptomi naj bi bili posledica poškodbe osrednjega živčnega sistema, vendar se lahko zapletejo zaradi težav z vratno hrbtenico in/ali vestibularnim sistemom. Ena od primarnih terapij, kot potrjujeta smernica za klinično prakso Quatman-Yatesa in sod. ter sistematični pregled Langevina in sod. iz leta 2020, je program aerobne vadbe pod nadzorom simptomov (SLAE).
"Aerobna vadba je povezana s hitrejšim odpravljanjem simptomov in hitrejšo vrnitvijo k športu ter z boljšim nevrološkim okrevanjem, kadar se uporablja samostojno ali v povezavi z drugimi aktivnimi rehabilitacijskimi terapijami, specifičnimi za posamezno prizadetost." - Quatman-Yates et al. (2020)
Aerobno vadbo, ki jo vodijo simptomi, usmerjajo simptomi, pri čemer je treba zaradi poslabšanja simptomov nad zmerno raven prekiniti vadbo, medtem ko lahko odsotnost poslabšanja simptomov upraviči povečanje intenzivnosti in trajanja vadbe. Že prej se je izkazalo, da je med predlaganimi terapijami po pretresu možganov učinkovit. Ker pa so nekatere manjše raziskave RCT pokazale, da lahko cervikovestibularna rehabilitacija skrajša čas do vrnitve v šport, so avtorji te študije želeli preveriti njeno dodano vrednost v kombinaciji s simptomatsko vodeno aerobno vadbo.
V raziskavo so bili vključeni odrasli, ki so utrpeli pretres možganov. Diagnoza pretresa možganov je temeljila na izjavi o soglasju o pretresih možganov v športu s 5. mednarodne konference v Berlinu.
Udeleženci so bili lahko vključeni, če so v zadnjih treh do dvanajstih tednih utrpeli blago možgansko poškodbo zaradi pretresa možganov in so imeli simptome omotice, bolečine v vratu in/ali glavobola, ki so se pojavili 72 ur ali manj po poškodbi. Imeli so vsaj eno nepravilnost med fizikalnim pregledom vratne hrbtenice (npr. občutljivost ali krč, bolečina pri segmentnih testih ali zmanjšana gibljivost), vestibularno oceno (npr. test Dix Hallpike ali vestibulo-okularni refleks [VOR]) ali oceno očesne motorike (npr. konvergenca, gladko zasledovanje ali sakade).
Poleg tega so morali imeti vsaj enega od naslednjih kognitivnih simptomov, ki so se pojavili 72 ur ali manj po travmi:
V šestih tednih so udeleženci pod nadzorom skupine fizioterapevtov, kineziologov in nevropsihologov opravili osem terapij. V kontrolni skupini so te seanse vključevale aerobno vadbo, vodeno po simptomih. Eksperimentalna skupina je izvajala enako aerobno vadbo, ki je temeljila na simptomih, vendar z dodatkom cervikovestibularnih vaj. Obe skupini sta po šestih tednih nadzorovane vadbe dobili priporočilo za nadaljevanje vadbe.
Natančne sestavine rehabilitacije so bile po presoji terapevta, ki ga je zdravil, in so temeljile na rezultatih začetne ocene. V kontrolni skupini je seanse vodil kineziolog, v eksperimentalni skupini pa sta jih vodila dva fizioterapevta.
Primarni rezultat je bila lestvica simptomov po pretresu (PCSS). Je zanesljivo in veljavno orodje za ocenjevanje simptomov, o katerih poročajo športniki z znanimi ali domnevnimi pretresi možganov. PCSS določa oceno resnosti s 132 točkami in se uporablja za stratifikacijo bolnikov s pretresom možganov v simptomatske in asimptomatske skupine. Višje ocene pomenijo hujše simptome. Ta vprašalnik je bil izpolnjen po 3, 6, 12 in 26 tednih.
V raziskavo je bilo vključenih šestdeset udeležencev, ki so bili enakomerno razdeljeni v kontrolno ali intervencijsko skupino. V izhodišču so bili podobni.
Rezultati so pokazali, da sta se obe skupini izboljšali od izhodiščne vrednosti do 6., 12. in 26. tedna. Med skupinami ni bilo pomembnih razlik. Izboljšanje PCSS je prikazano v spodnji preglednici. Izboljšave so v veliki meri presegle minimalno zaznavno spremembo (MDC) 12,3 točke PCSS.
Glede na rezultate se je skupna ocena PCSS v obeh skupinah izboljšala v 6., 12. in 26. tednu. Med skupinami ni bilo pomembnih razlik. To pomeni, da sta se izboljšali kontrolna skupina, ki je izvajala aerobno vadbo pod vodstvom simptomov, in intervencijska skupina, ki je sodelovala tudi v aerobnem programu in cervikovestibularnih vajah. Zato se zdi, da dodajanje cervikovestibularnih vaj ne bi smelo biti v ospredju. Udeležba v programu aerobne vadbe, ki ga vodijo bolnikovi simptomi, je najprimernejši način zdravljenja.
Ker sta obe skupini dosegli veliko izboljšanje, ki je preseglo minimalno zaznavno spremembo 12 točk na PCSS, je program aerobne vadbe verjetno izboljšal simptome preko klinično pomembnega praga. To je v skladu z drugimi raziskavami, ki se osredotočajo na učinke aerobne vadbe.
Pri pregledu sekundarnih rezultatov vidimo, da so se klinično pomembne izboljšave primarnega rezultata (PCSS) pokazale tudi pri indeksu invalidnosti vratu, popisu invalidnosti zaradi glavobola, popisu oviranosti, popisu bolečine v vratu in glavobola NPRS ter GROC. Tudi tu sta se izboljšali obe skupini.
Edine razlike med skupinami so bile opažene pri objektivnih meritvah obsega gibanja vratu, bolečine v vratnem segmentu C0-C4, testu fleksije in rotacije ter testu impulzov z glavo. Te razlike so bile v korist eksperimentalne skupine, ki je poleg aerobne vadbe izvajala še cervikovestibularne vaje. Vestibulo-okulomotorični pregled in vestibulo-okularni refleks sta se prav tako izboljšala samo v intervencijski skupini. Vendar se te izboljšave niso odrazile v subjektivnih rezultatih, o katerih so poročali bolniki.
V tem preskušanju so se terapije izvajale za vsak primer posebej, kar pomeni, da niso izvajali standardiziranega sklopa vaj. Obravnava je temeljila na ugotovitvah izhodiščne ocene. To je prednost, saj bolje posnema realno prakso.
Pri PCSS je bila ocenjena notranja skladnost in ugotovljena zmerna zanesljivost testiranja in ponovnega testiranja (r = 0,65 v 5,8-dnevnem intervalu testiranja in ponovnega testiranja). Ker je bilo med posameznimi meritvami več kot tri tedne razlike, je to lahko vplivalo na rezultate. Ker pa so se rezultati tako zelo izboljšali, je malo verjetno, da te razlike ne odražajo resničnih sprememb.
Udeleženci kontrolne skupine so pogosteje prejemali sočasne ukrepe v primerjavi z udeleženci intervencijske skupine. Imeli so tudi večjo simptomatiko in pogostost simptomov.
Ker je študija temeljila na rezultatih pacientov in ni uporabljala specializirane opreme, so rezultati uporabni v fizioterapevtski praksi. Priporočam, da se število vprašalnikov, ki jih mora izpolniti bolnik, omeji samo na primarni rezultat te študije. PCSS je bil uporabljen za izračun moči in velikosti vzorca. Ker ima vaš bolnik s trajnim pretresom možganov verjetno težave s koncentracijo, vam priporočam, da se izognete pretiranemu zapletanju osnovne ocene.
Aerobna vadba, ki jo vodijo simptomi, je najprimernejši način zdravljenja po pretresu možganov. Kadar ima bolnik bolečine v vratu in pomanjkanje obsega gibanja, so lahko koristne dodatne cervikovestibularne vaje. Vendar dodajanje cervikovestibularnih vaj ni privedlo do večjega izboljšanja primarnega rezultata PCSS. Rezultate tega preizkusa lahko na podlagi ugotovitev vaše osnovne ocene za vsak primer posebej uporabite v praksi.
Langevin P, Frémont P, Fait P, Dubé MO, Bertrand-Charette M, Roy JS. Cervikovestibularna rehabilitacija pri odraslih z lažjo možgansko poškodbo: Naključno klinično preskušanje. J Neurotrauma. 2022 Apr;39(7-8):487-496. doi: 10.1089/neu.2021.0508. PMID: 35102743. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35102743/
Prenesite si ta brezplačni program za domačo vadbo za svoje bolnike, ki trpijo zaradi glavobolov. Samo natisnite ga in jim ga izročite, da bodo lahko te vaje izvajali doma.