Uvod

Travmatični izpahi rame se pogosto pojavljajo pri različnih športih in včasih konzervativno zdravljenje ni uspešno. Nestabilnost lahko vztraja in ovira vsakodnevne dejavnosti, kar zahteva operativno zdravljenje. Običajno se uporabljata dva postopka: artroskopski Bankartov in odprti Latarjetov. Najpogosteje se uporablja Bankartov postopek, pri katerem se raztrgana labrum in spodnja glenohumeralna vez ponovno pritrdita na glenoidni rob. Latarjet vključuje prenos korakoidnega odrastka ter tetiv kratke glave bicepsa in korakobrahialisa na sprednji glenoid. Študije poročajo o visoki stopnji dislokacije po Bankartovem posegu, vendar tega do zdaj niso potrdile randomizirane študije. Zato je bil namen te študije primerjati Bankartovo in Latarjetovo operacijo pri ponavljajoči se nestabilnosti.

Metode

V to multicentrično randomizirano kontrolirano preskušanje so bili vključeni moški, stari od 16 do 25 let, z anteroinferiorno nestabilnostjo rame po travmatskem izpahu. Naključno so bili razporejeni na Bankartov ali Latarjetov poseg. Pred operacijo so bolnike klinično ocenili z Jobejevim testom premestitve, znanim tudi kot test strahu in premestitve.

Hiperlaksnost je bila opredeljena kot zunanja rotacija nad 90° in/ali hiperabdukcijski test Gageyja nad 100°.

Po kirurških posegih so morali bolniki v obeh skupinah 3 tedne nositi povoj. Nato so začeli s fizioterapijo, ki je vključevala vaje za povečanje obsega gibanja, v prvih šestih tednih pa so napredovali z aktivnimi vajami. Dejavnosti, ki zahtevajo največjo silo, so bile omejene 3 mesece, bolniki pa se 6 mesecev niso smeli ukvarjati s kontaktnimi športi.

Primarni rezultat te študije je bila ponovitev izpaha rame po dveh letih. Sekundarni rezultati so bili ocenjeni po 3 in 6 mesecih ter po 1 in 2 letih po operaciji.

Rezultati

Bankartovo in Latarjetovo operacijo zaradi ponavljajoče se nestabilnosti so po dveh letih primerjali pri 91 bolnikih. Rezultati kažejo, da je v Bankartovi skupini 10 bolnikov imelo redislokacijo rame, v Latarjetovi skupini pa je bila ugotovljena le ena redislokacija. Ta razlika v redislokacijah je bila statistično pomembna. Trije bolniki, ki so bili prvotno zdravljeni z Bankartovim posegom, so bili ponovno operirani z Latarjetovo operacijo in so prešli v drugo študijsko vejo.

Vprašanja in razmišljanja

Pregled razmerij tveganja za zgodnjo dislokacijo v Bankartovi skupini pokaže, da na redislokacije niso vplivali moteči dejavniki, kot so hiperlaksnost, ukvarjanje s kontaktnimi športi in/ali pomembni humeralni in glenoidni defekti.

Sekundarni rezultati niso pokazali razlik med Bankartovo in Latarjetovo operacijo, kljub pomembni razliki v redislokacijah, opaženi med obema skupinama. Razlog za to je lahko, da ti vprašalniki niso dovolj odzivni, da bi zajeli težave pri opravljanju visoko zahtevnih dejavnosti. Pri pregledu stopnje vrnitve v športno dejavnost se je večji odstotek bolnikov vrnil na tekmovalno raven športa v skupini Latarjet, kar potrjuje to trditev. Zaradi dejstva, da so bile ugotovitve analizirane s pristopom "intention-to-treat", so bili 3 bolniki, ki so bili prvotno dodeljeni v Bankartovo skupino, analizirani v Latarjetovi skupini, kar je morda povzročilo majhno nadomestilo za sicer potencialno slabši izid, ki ga je bilo mogoče pričakovati v Bankartovi skupini.

Pomembno vprašanje za to študijo bi bilo, ali so bolniki nadaljevali fizioterapevtsko rehabilitacijo po končanih študijskih postopkih. Na ugotovitve bi lahko vplivala razlika med pooperativno rehabilitacijo, ki tukaj ni bila izmerjena/izmerjena količinsko. V razdelku o metodah je navedeno, da sta obe skupini prejeli vabilo na fizioterapevtsko vodenje, vendar ni bilo navedeno, ali so se srečanj enako udeleževali udeleženci v obeh skupinah. V prvih šestih tednih je bilo določeno, da vaje usmerjajo ROM postopoma, z individualnim napredovanjem k aktivnim vajam. Vendar pogostost in intenzivnost fizioterapije nista bili navedeni. Lahko si predstavljam, da so po teh šestih tednih nekateri bolniki vsaj nadaljevali fizioterapijo neodvisno od študijskih postopkov. Tako smo ostali nekoliko v temi.

Pogovori se z mano

Pred začetkom preskušanja so kirurgi na sestanku soglasno razpravljali o postopkih. S tem smo želeli preveriti doslednost postopkov. Izračunana je bila velikost vzorca, ki je zahtevala 122 bolnikov, tako da je bilo v vsaki skupini 43 analiziranih oseb. Iz diagrama je razvidno, da je bilo zaposlovanje uspešno, saj je bilo analiziranih 48 in 43 preiskovancev v skupini Bankart in Latarjet.

Bolnikom je bilo dovoljeno, da v primeru ponovne nestabilnosti preidejo na drugo zdravljenje. Vendar so bile vse analize opravljene na podlagi pristopa "intention-to-treat". Druga pozitivna ugotovitev je bila, da se v obeh skupinah ni pojavil noben zaplet, zato sta bila kirurška pristopa varna.

O zaslepitvi ocenjevalcev ni bilo poročano, vendar je primarni rezultat težaven (objektivna redislokacija), zato ni mogoče pričakovati dejanskih težav s pristranskostjo.

Sporočila za domovino

V tej študiji, v kateri so preučevali Bankartovo in Latarjetovo operacijo zaradi ponavljajoče se nestabilnosti, je bilo ugotovljeno, da so bili bolniki, ki so bili operirani po Bankartovi operaciji, v prvih dveh letih bolj dovzetni za redislokacijo. Vendar je ta študija vključevala le mlade aktivne moške, stare od 16 do 25 let, zato je morda ni mogoče posplošiti. O pooperativni fizioterapevtski rehabilitaciji ni bilo nobenih konkretnih podatkov. Glede na te ugotovitve bi bilo treba bolnike po operaciji Bankart natančneje spremljati in jim omogočiti intenzivnejšo rehabilitacijo, da bi poskušali odpraviti to razliko v redislokacijah po dveh letih.

Referenca

Kukkonen, J., Elamo, S., Flinkkilä, T., Paloneva, J., Mäntysaari, M., Joukainen, A., ... & Aarimaa, V. (2022). Artroskopski Bankartov poseg v primerjavi z odprtim Latarjetovim posegom kot primarnim operativnim zdravljenjem travmatske anteroinferiorne nestabilnosti pri mladih moških: randomizirano kontrolirano preskušanje z dvoletnim spremljanjem. British Journal of Sports Medicine, 56(6), 327-333.