Za različne vrste poškodb so potrebni različni pristopi. Ta članek obravnava klasifikacijo in rehabilitacijo poškodb stegenske mišice.
Uvod
Klasifikacija poškodb mišic v britanski atletiki opisuje sistem klasifikacije MRI z jasno opredeljenimi anatomsko usmerjenimi razredi, ki temeljijo na mestu in obsegu poškodbe. Macdonald in drugi so povezali diagnozo specifične poškodbe mišice z usmerjenim rehabilitacijskim programom. Želite izvedeti več o klasifikaciji in rehabilitaciji poškodb stegenske mišice? Beri naprej!
Lokacija poškodbe in rehabilitacija
1. Miofascialne poškodbe
Klinična predstavitev
Miofascialne poškodbe se običajno pojavijo z nenadnim ali postopnim pojavom bolečine v zadnjem delu stegna med ali po športnih aktivnostih. Pri ročnih mišičnih testih je lahko prisotna bolečina, vendar sta moč in gibljivost pogosto ohranjena.
Proces zdravljenja
Zdravljenje poteka z začetnim vnetnim odzivom, ki mu sledi fibrotična faza. Po približno treh tednih goječe se brazgotinsko tkivo doseže največjo moč.
Napredovanje pri teku
Tek lahko napreduje razmeroma hitro, pri čemer se lahko uporablja oralna analgezija ali manualna terapija. Pred hitrim tekom je treba opraviti tekaške vaje, ki se lahko izvajajo ob zmernih bolečinah (4-5/10 po VAS).
Napredovanje pri treningu moči
Ker je kontraktilni element nedotaknjen, posebna obremenitev stegenske mišice ni prednostna, temveč je treba poudariti vrnitev k običajnemu programu vadbe za moč športnika.
2. Poškodbe mišic in tetiv
Klinična predstavitev
Poškodbe mišic in tetiv se običajno pojavijo nenadoma med sprintom ali skoki z veliko hitrostjo. Zmožnost mišic, da ustvarjajo silo, je oslabljena, zato se pri ročnem testiranju mišic lahko pojavi pomanjkanje moči, bolečina in zmanjšano gibanje.
Proces zdravljenja
Zdravljenje tkiv traja od 4 do 8 tednov, saj se sintetizira kolagen tipa 1, ki omogoča regeneracijo miofibre.
Napredovanje pri teku
Ko hoja postane neboleča, se lahko začnejo izvajati tekaške vaje. Postopki so v primerjavi s postopki pri miofascialnih poškodbah nekoliko bolj konzervativni. Bolečina mora biti manjša od 3 od 10 po VAS), z izboljšanjem moči in ROM pa se lahko začnejo izvajati bolj dinamične vaje.
Napredovanje pri treningu moči
Vadba za moč naj vključuje izometrične in ekscentrične vaje za kolke in kolena. Začetna vadba je predpisana z večjim obsegom in manjšo obremenitvijo, s postopnim povečevanjem obremenitve med rehabilitacijo, ko se izboljša toleranca tkiva. Povečano obremenitev spremlja zmanjšanje obsega vadbe za moč, saj se intenzivnost/obsežnost teka povečuje, da bi dosegli cilje, ki bolj temeljijo na uspešnosti. Hitrega teka ni priporočljivo izvajati takoj ali dan po intenzivnem treningu za krepitev stegenskih mišic.
3. Intratendinozne poškodbe
VELIKI 3 - NAPREDNA REHABILITACIJA POŠKODB STEGENSKIH, ŠTIRIGLAVIČNIH IN TELEČJIH MIŠIC IN TETIV
Strokovnjak za rehabilitacijo in učinkovitost Enda King razkriva svoje skrivnosti za rehabilitacijo treh najpogostejših poškodb mišic in tetiv
Klinična predstavitev
Poškodbe tetiv, tako kot mišično-tetivne poškodbe, nastanejo pri nenadnem pojavu in delovanju velike sile. Bolnik ima lahko antalgično hojo ter znatno izgubo moči in gibljivosti.
Proces zdravljenja
Celjenje tetive poteka počasneje, saj je potrebna sinteza in preoblikovanje kolagena.
Napredovanje pri teku
Zaradi počasnejšega prilagajanja tetiv je za napredek pri teku potreben daljši čas. Potrebno je postopno povečevanje obsega in intenzivnosti treninga z dovolj časa na vsaki stopnji.
Napredovanje pri treningu moči
Ekscentrično obremenitev je treba odložiti, da se prepreči prevelika obremenitev celjene kite. Priporočljivo je, da so treningi med seboj ločeni od 36 do 72 ur, da se zagotovi sinteza tkiv in ne njihova degeneracija. V primeru proksimalne poškodbe je treba začeti z vajami, pri katerih prevladujejo kolena, in ne z vajami, pri katerih prevladujejo kolki, da se prepreči prekomerna obremenitev proksimalnega mesta poškodbe, pozneje pa se lahko nadaljuje z vajami, pri katerih prevladujejo kolki.
V primeru proksimalne intratendinozne poškodbe je treba začeti izvajati vaje s prevladujočim kolenom nad vajami s prevladujočim kolkom, da se prepreči prekomerna obremenitev proksimalnega mesta poškodbe, pozneje pa se lahko nadaljuje z vajami s prevladujočim kolkom.
Vrnitev na polno usposabljanje
Zahtevnost testiranja se povečuje z zahtevnostjo poškodbe. RTFT pri miofascialnih poškodbah je lahko relativno hiter in temelji na kliničnem pregledu ROM, moči, bolečine pri palpaciji in Asklingovem H-testu, skupaj z uspešnim napredovanjem teka brez poslabšanja. Poškodbe mišic in tetiv zahtevajo enako testiranje RTFT kot miofascialne poškodbe, vendar jih je treba dopolniti s temeljito oceno ekscentričnega treninga moči. Pri poškodbah tetiv je treba vključiti biomehansko analizo za primerjavo časa stika s podlago in dolžine koraka z vrednostmi pred poškodbo. Ponovna magnetna resonanca je lahko koristna za pridobitev dodatnih informacij o procesu celjenja. V vseh primerih je treba odločitev o RTFT sprejeti skupaj s trenerjem in športnikom.
Upamo, da vam je bilo to branje o klasifikaciji in rehabilitaciji poškodb stegenske mišice všeč!
Ellen
Referenca
Macdonald et al. (2019): https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31300391/
